Tečkin svet

vitezi

Včasih se sprašujem, še obstajajo vitezi, ali so se vsi moški pomehkužili oz. se jim ženske ne zdijo vredne take pozornosti.

Vse ženske (no skoraj vse) si želimo moške pozornosti. Želimo si nežnosti, galantnosti, da nam odprejo vrata, nas nesejo čez lužo. Le zakaj moški tega več ne počnejo? Mislim, da smo ženske tudi same malo krive. Z emancipacijo smo ženske veliko pridobile in tudi veliko izgubile. Ko se spomnim moje babice, ki je zrasla v meščanski družini, ji prav zavidam njeno življenje. Bila je dama v pravem pomenu besede (edina njena slabost je bila da je kadila), ki je moškemu (mojemu dedku) dala vedeti, kaj se od njega pričakuje. Dedek jo je oboževal, prav vse je storil zanjo. Celo kuhal ji je ;D Babica pa je pletla, šivala, brala. Res je, da ni imela veliko oblek, samo tisto kar je oblekla, ko sta šla z dedkom ven je izgledalo prelepo. Nikoli se ni drla, nikoli ni klela. Dedek ji je vedno ponudil roko, ko sta se sprehajala, ji odpiral vrata, ji primaknil stol. Ko sedaj pomislim nanju mi je toplo pri srcu.

In kakšno življenje imam jaz? Namesto, da bi se učila od babice, sem bila slepa in neumna in ustvarila neko osebo, ki sedaj išče vse tisto kar je imela njena babica. Mislila sem, da z samostojnostjo, samovoljnostjo, samozadostnostjo bo moje življenje popolno. Ne rabim nikogar, vse lahko sama-je bil moj moto. In tudi moški so se do mene tako obnašali, saj bo ona, saj lahko ona, saj zmore ona. Vsi moški okoli mene so bili kot neandrtalci, nobenih lepih manir, bontona. Za kar pa sem posledično tudi sama kriva, saj sem jim vse odpustila. V imenu ljubezni sem prenašala vse, dovolila vse. Oj kako sem se razlikovala do babice, ki je v imenu ljubezni vse dobila.

In sedaj, ko sem malo že v letih spoznavam, da pravzaprav takega življenja jaz ne maram. Jaz hočem imeti tako življenje, kot ga je imela babica. Želim si mir, dneve brez prepirov, da se bom zopet počutila kot prava ženska, ne pa kot ženska z moškimi sposobnostmi.

In želim si VITEZA, ki me bo branil, ki me bo varoval, ki bo zaradi mene gore premikal…

končno pravi študij za moške ;D

Bolonjski program za moške]

No, morda bo kaj s programa prav prišlo.

Nov program Univerze v Ljubljani (za moške) na bolonjski način

Program študiranja za moške

Modul 1

1. Naučiti se živeti brez mame (2000 ur)
2. Moja žena ni moja mama (350 ur)
3. Kako doumeti, da je nogomet samo šport (500 ur)

Modul 2:

1. Ne biti ljubosumen na svoje otroke (500 ur)
2. Ne govoriti neumnosti, kadar ima žena obisk (50 ur)
3. Kako obvladati sindrom TV daljinca (550 ur)

Bonus:

4. Ne urinirati mimo školjke (167 ur + praktični del)
5. Kako razumeti, da se čevlji sami ne pospravijo v omarico (800 ur)
6. Kako najti pot do koša za umazano perilo, ne da se perilo med
potjo izgubi (500 ur)
7. Kako preživeti prehlad brez drame (100 ur)

Modul 3:

1. Kako zlikati srajco v manj kot dveh urah (praktični del)
2. Prebavljati brez riganja, medtem, ko ona pomiva posodo (praktični del)

Modul 4:

1. Začetna stopnja: gospodinjski aparati (prikaz z diapozitivi)
– ON….vklopi

– OFF…izklopi

2. nadaljevalna stopnja: Moja prva Knorr juha, ne da prekipi (praktični del)

TEME ZA DISKUSIJO:
(z obzirom na kompleksnost tem je lahko na razpravi največ 8 kandidatov)

Tema 1:
Likanje – od pralnega stroja do omare… ta skrivnosten proces

Tema 2:
Ti in elektrika – ekonomske prednosti, kdaj pokličeš mojstra

Tema 3:
Zadnje znanstveno odkritje- kuhanje in odnašanje smeti ne povzroča impotence

Tema 5:
Čeprav si z njo poročen, ji vseeno smeš kupiti rože (razgovor s psihiatrom)

Tema 6: WC papir
– ali papir sam zraste na držalu za papir?

Tema 7: Kako spustiti pokrov školjke –
korak za korakom (video posnetek s Harvarda)

Tema 8: Deodorant – doziranje, uporaba (praktični del se izvaja na prostem)

Tema 9:
Osnovna razlika med košaro za umazano perilo in tlemi (laboratorijski poskus)

Tema 10:
Moški kot sovoznik – ali je genetsko možno, da ne komentira, koona parkira?

Tema 11:
Komunikacija: mentalne vaje za razumevanje: Če je nekaj v predalu, se ne sprašuje >>v katerem?<<, ampak poskušaš najti sam.

Tema 12: Ali lahko skodelica za kavo sama poleti do pomivalnega stroja?
(praktični del vodi David Copperfield)

slovenčkarstvo

Zadnje čase ugotavljam, da se moja osebna teorija o »slovenčkarstvu« vsako dnevno potrjuje. Slovenci smo narod, ki smo bili znani po svojem pridnem delu. To so nam razlagale babice, kadar so imele svojim 5 učiteljski minut. Jaz pa ugotavljam, da smo Slovenci znani še po nečem, po hinavščini, sovraštvu, tekmovalnosti, zavisti. Sploh hinavščina si zasluži prvo mesto.

Poleg Triglava, bi Slovenci lahko unovčili tudi hinavščino. Turisti pridite v sončno deželo onkraj Alp, kjer vas bomo razvajali in fajn obrali ;D Hinavščina po Ljubljansko, Primorsko, Gorenjsko …Včasih sem se spraševala, zakaj nimam več prijateljev, pa sem vedno znova ugotovila, da ker so bili hinavski. Ne vem, zakaj je v Sloveniji poleg nogometa glavni šport opravljanje. Pa ne mislim to neškodljiv pogovor o tretji osebi, ampak pravo zlobno natolcovanje. Pa sprenevedanje: »A jaz, da sem to rekel? Ah ne to si narobe razumela?« to so glavni stavki, pomoje se jih naučijo takoj za besedo mama.

Najbolj pa prizadene, ko izveš, da te oseba, ki si ji zaupal, ki si z njo delil veliko, izda. Takrat srce zelo boli. In spoznaš, da si kot majhna marjetica, ki jo je pohodila nič hudega sluteča krava.

In zakaj o tem pišem? Zato, ker bi rada imela en velik ventilator in odpihnila vso hinavščino iz sveta. Vem, da je to utopija, vendar sanjam pa lahko, a ne? Le kaj drugega mi še ostane kot le sanje ;D

Trnuljčice/hijene

Prejšnji teden me pokliče znanec, ne morem mu reči prijatelj, ki pa po najinem pogovoru sploh nikoli ne bo prijatelj. Po običajnih floskulah-zdravje, vreme, otroci, živali…kar naenkrat izusti, ej pa si ti kaj potrebna? Seveda sem se najprej delala, kot da ne razumem vprašanja oz. na kam cilja, pa sem mu odgovarjala v stilu, ja sedajle sem pa res ene čokolade potrebna…in tako naprej in nazaj… Pa ni odnehal, ne to ga je še bolj podkurilo. In tako sem se vdala v usodo, da z nekim »znancem« razglabljam o moji potrebnosti oz. ne potrebnosti.

In kaj sem ugotovila, da moški mislijo, da smo poročene ženske z otroci sexualne bombe, ki rabijo le en mali aktivator, da nas raznese. Poročene ženske ne sexamo, smo pohotne in doma imamo može, ki jih tudi modra tabletka ne zbudi. In tako poročene ženske doma samevamo v svoji pohotnosti in čakamo na princa, da nas prebudi oz. se nas usmili. In na svetu je veliko moških, ki se bodo žrtvovali za take uboge poročene ženske. Taki moški so skoraj kot svetniki, žrtvujejo svoj čas in svoje seme, zato bi se spodobilo jim najmanj hvalnico zapet, če ne celo kakšen spomenik postaviti.

V resnici pa so taki moški le hijene, najnižje od najnižjega kar je možno. Le zakaj se sučejo okoli poročenih žensk, ker tako razmerje je najbolj varno. Poročena ženska je tiho, ne govori o razmerju okoli, z lahkoto se je vodi in manipulira z njo. Poročena ženska z otroki tudi nima želje po novih otrocih in te ne more »zajebati« kot pravijo moški. Ker gre le za kratka srečanja, se tudi ni treba pripraviti in se ni treba veliko pogovarjati, zato ni treba da si pameten. Le eno stvar pa morajo te hijene obvladati, seveda sex – to pa itak vsi trdijo, da so v tem strokovnjaki (hahaha).

Aja, in kje sem ostala? Ja seveda pri znancu ;D Razložila sem mu lepo, da mojo potrebnost zadovolji le moj mož, ki pa hvala bogu ne rabi modre tabletke niti nobenega drugega stimulatorja, da se me vsakodnevno poželi.

In v telefonu se je slišalo ahaaaa.. pa adijo……bip.. bip.. bip….. pa je šel še en »znanec«, pa še bolje, da je šel, ker drugače bi ga jaz nekam poslala…

jutranji kolesarji

Če, še ne veste obstaja čisto posebna skupina ljudi, in sicer jutranji kolesarji. To niso nedeljski kolesarji, niso rekreacijski, ampak prav posebna vrsta.

Prvo pravilo pri jutranjih kolesarjih je, ni pravil

Če si rekreativni kolesar, moraš imet posebno opremo, posebne kolesarske hlačke,majčke, superge, spodnje perilo, celo nogavice morajo biti kolesarske (meni se zdijo čisto navadne).
Medtem, ko jutranji kolesarji nimajo predpisane opreme. Nase lahko navlečeš kar češ, pa si še vedno “in”. Tako so jutranji kolesarji oblečeni v kavbojke, elegantne hlače, najde se pa tudi kakšna pogumna v minici. Tudi zgornji del ni predpisan, še manj pa obutev, nogavice so pa itak domena vsakega posameznika.

Še po nečem se razlikujejo jutranji kolesarji in rekreativni kolesarji, jutranji kolesarji hitijo, kot, da bi lovili zadnje minute. Rekreativni kolesarji uživajo v vožnji, opazujejo okolico se spojijo z naravo. Jutranji kolesarji narave sploh ne opazijo. Hitijo in obračajo pedala in ne vidijo ne levo in ne desno, samo naprej. Vedno se sprašujem, kje jutranjim kolesarjem taka moč? Jaz imam zjutraj komaj oči odprtre, oni pa že poganjajao tista svoja pedala kot norci.

Še po nečem se razlikujejo jutranji kolesarji in rekreacijski. Rekreacijski kolesarji so veliko bolj družabni, če se z njimi srečaš te pozdravijo, se ustavijo izmenjajo najnovejše novice s področja kolesartva. Jutranji kolesaraji so mrki, sivi, zatopleni le v poganjanje pedalov, kaj šele da bi pozdravljali okoli.

In kdo sem jaz?

Jaz sem jutranji-rekreativni kolesar… Ja jaz sem novo nastala mešanica:D Sicer ne ubogam pravil rekretivcev glede oblačenja, a sem jim veliko bolj podobna kot jutranjim. Moja vožnja s kolesom je zelo počasna, opazujem okolico, vdihavam jutranji zrak, sem vesela, da sem živa…razmišljam o lepoti narave..ko mimo mene privršijo jutranji kolesarji, ena-dva, ena-dva obračajo hitro pedala…

Bi želela biti jutranji kolesar? Ne nikoli. Ne zavidam jim, ker razen svoje poti ne vidijo nič drugega. Zadnjič je bilo prav čarobno jutro. Vozila sem ob Ljubljanici (srečoma jutro brez megle), prvi sončni žarki, lesketajoča voda, na njej pa se pozibavata dva bela laboda. Plesala sta svoj jutranji ples, bilo je kot bi gledal baletno predstavo..ustavila sem kolo, stala ob robu ceste in jih gledala. Mimo mene privršijo jutranji kolesaraji, ena-dva, ena-dva.. gledali so me kot da sem zmešana, en mi je celo zavpil krava. Še preden sem lahko odgovorila, sem le še v daljavi vidla njihovo zadnjo luč.

Počasi sem zopet zlezla na kolo, se s pogledom poslovila od labodov, ki sta mi pripravila nepozabni ples in počasi, ampak res počasi nadaljevala pot- saj vednar nočem postati jutranji kolesar.

sem sitna tečka

Tole mi je danes rekel moj dragi Ivan:”čouj sitka sitna tecka tecna”

Sem mar res tako tečna, da sem sitna tečka postala?